Ravnokar sem po emailu prejel spodnje besedilo, ki je pravzaprav psihoanaliza pevcev:
V vsakem mešanem zboru obstajajo štirje glasovi: sopran, alt, tenor in bas.
Obstajajo tudi drugi glasovi kot so bariton, countratenor, contraalt,
mezzosopran, itd, vendar te izraze večinoma uporabljajo ljudje, ki so
bodisi solisti, ali pripadajo neki pretirano Hotshot klasični
acappella skupini (to velja zlasti za countratenor), ali se trudijo
najti izgovore, da ne sodijo v nobeno od glavnih skupin glasov, zato
jih bomo zanemarili za zdaj.
Vsak glas poje v različnem frekvenčnem območju in vsak ima zelo
različne karakterne lastnosti. Lahko se vprašamo: "Zakaj se ljudje ob
petju različnih tonov obnašamo drugače?" Dejansko je to skrivnostno
vprašanje, ki ni bilo ustrezno raziskano, še posebej, ker znanstveniki
ki preučujejo glasbenike, imajo tendenco biti glasbeniki sami in imajo
vse značilne komplekse, ki sodijo k tenorjem, igralcem francoskega
roga, timpanistom, ali komurkoli že.
Vendar je to izven teme. Ostaja dejstvo, da se da osnovne štiri
glasove zlahka razlikovati in bom zdaj pojasnil kako.
*Soprani*/sopranistke so tiste ki pojejo najvišje in zaradi tega menijo, da
vladajo svetu. Imajo ponavadi daljše lase, so ljubiteljice nakita in imajo
krajša krila kot katerekoli druge in se smatrajo užaljene, če ne
smejo iti vsaj na visok F vsake toliko taktov. Ko končno dosežejo
visoke tone, jih držijo vsaj polovico dlje kot to zahteva
skladatelj in/ali dirigent, potem pa se pritožujejo da jih njihovi
glasovi ubijajo in da so skladatelji in/ali dirigenti sadisti.
Soprani gojijo različne odnose do drugih glasov v zboru, čeprav
menijo, da so vsi slabši od njih: alti so sopranom bolj druge
violine - prijetne za harmonijo vendar ne nujno
potrebne. Vsi soprani imajo skrito mnenje, da bi lahko alte vrgli ven iz zbora
in bi bil zvok v bistvu isti in nikakor ne razumejo, da kdorkoli želi
peti v tem območju, kjer je, v prvi vrsti, tako dolgočasno.
Sopranom so tenorji po drugi strani zelo všeč, da so zraven v zboru; še
posebej zaradi njihovih sposobnosti spogledovanja (dobro je znano
dejstvo, da soprani nikoli ne flirtajo z basi), soprani radi pojejo
duete s tenorji, ker morajo vsi tenorji trdo delati v nizko do srednje
visokem sopran območju, medtem ko se soprani šopirijo tam visoko v
stratosferi.
Če vprašate soprane, so basi izmeček na zemlji - pojejo prekleto
preglasno, so neuporabni za melodijo, ker so takooo globoko nizki - in
da mora biti nekaj narobe z nekom, ki lahko poje v F-u. Zanimivo pa je
eno dejstvo, da kljub temu, da soprani omedlevajo ob petju tenorjev,
gredo na koncu domov in/ali v posteljo - z basi!
*Alti* so sol zemlje - po njihovem mnenju najmanj to. Alti so
nevsiljivi ljudje, ki bi šli/šle na koncert kar v kavbojkah, če bi jim
bilo to dovoljeno. Alte so v edinstvenem položaju v zboru v tem, da
se ne morejo pritoževati ko morajo peti bodisi zelo visoke ali zelo
nizke tone in vedo, da vsi drugi glasovi mislijo, kako so njihove
linije enostavno lahke. Toda alti vedo drugače. Vedo da, medtem ko
soprani piskajo na visokih A-jih, so same prisiljene peti odlomke
polne visokih in nizkih tonov, se spoprijemati z zapletenimi ritmi in
nihče tega ne opazi, ker soprani so itak preveč glasni (in basi
ponavadi tudi). Altom/altistkam je v skrit užitek spoznanje, da so one tiste ki
pobarvajo in ustvarijo melodijo s soprani.
Alti imajo prirojeno nezaupanje do tenorjev, saj tenorji pojejo v
skoraj enakem obsegu kot one in mislijo da zvenijo boljše. Rade imajo
base, rade pojejo in uživajo v duetih z njimi -- basi zvenijo kot
klepet poleg njih in le ob basih se jih dobro sliši. Poleg tega so
mnenja da jih je vedno preveč in zaradi tega nikoli nimajo priložnosti
peti res glasno.
*Tenorji* so razvajeni. In to je to! Edina stvar je ta, da jih ni
nikoli dovolj in zborovodje bi raje prodali svoje duše, kot pustili
pol dostojnih tenorjev proč, medtem ko so vedno pripravljeni oddati
nekaj sopranov ali altov po polovični ceni. In potem, iz nekega
neznanega razloga, se nekaj tenorjev res zdi precej dobrih in to je
eno izmed tistih nadležnih dejstev v življenju.
Zato ni čudno, da imajo tenorji zariple obraze - konec koncev, kdo
drug lahko soprane spravi v omedlevico? Ena stvar, ki lahko naredi
tenorje negotove, je obtožba (običajno s strani basov), da nekdo, ki
lahko poje tako visoko, že ne more biti pravi moški. V svojem, običajno
kontroverznem načinu, tenorji nikoli ne priznajo tega, temveč se le
glasneje pritožujejo, da je skladatelj sadist, ker jih sili peti tako
visoko.
Tenorji gojijo ljubezensko-sovražni odnos z zborovodjo, tudi zato, ker
jim vedno govori naj pojejo glasneje, ker jih je tako malo. Noben
dirigent v zabeleženi zgodovini ni nikoli zaprosil za manj tenorja v
forte predelu.
Tenorji se počutijo ogrožene od ostalih glasov na nek način - soprane,
ki lahko dosežejo tiste neverjetno visoke tone, alte ker nimajo težav
peti nizke tone za katere bi sami ubijali in base, ker, čeprav ne
zmorejo odpeti ničesar nad E-jem, zapojejo ravno dovolj glasno, da jih
zmotijo. Seveda bi tenorji raje umrli, kot priznali karkoli od tega.
Malo je znano dejstvo, da tenorji prestavljajo obrvi višje kot
kdorkoli drug medtem ko pojejo. In to je res, kar Liszt je dejal:
tenors have resonance there, where their cerebra should be.
*Basi* pojejo najnižje od vseh. To v bistvu pojasnjuje vse. So trdni,
zanesljivi ljudje in imajo več testosterona in kocin po obrazu kot
kdorkoli drug. Iz istega razloga so ponavadi tudi bolj plešasti kot
katerikoli drug glas. Basi se počutijo večno nepriljubljene, vendar so
globoko prepričani da so dejansko najpomembnejši del (potrjeno s
strani muzikologov, vendar zagotovo ne od sopranov ali tenorjev),
kljub dejstvu, da imajo najbolj dolgočasen del od vseh in pogosto
pojejo iste note cele strani. To kompenzirajo z glasnim petjem kot
najbolj zmorejo - večina basov je po srcu igralcev tube.
Basi so edini glas, ki se lahko redno pritožuje nad tem, kako nizki so
njihovi deli, in delajo grozne obraze, ko poskušajo zadeti zelo nizke
tone. Basi so dobri ljudje, vendar pa njihova ljubezen ni tako
razvejana kot tenorska, za katere menijo da so dekadentni pozerji. Basi
sovražijo harmonije s tenorji bolj kot vse drugo. Basi imajo radi
alte, razen v duetih ko one dobijo boljši del.
Kar zadeva soprane, so one za njih v vesolju, ki ga basi ne razumejo
sploh. Ne morejo si predstavljati, zakaj bi kdo kadarkoli sploh želel
peti tako visoko in zveneti tako slabo ob napakah. Ko bas naredi
napako, ga drugi trije glasovi zakrijejo, in on lahko še naprej veselo
nadaljuje vedoč, da bo nekoč nekako že ujel nit do konca akorda.
